CERKVENO LETO

LJUBEZEN BOGA, KI SE VEČNO RAZDAJA, RAZLIVA

 

 »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.«

 

Bog prihaja k človeku, da bi ga obdaril s preobiljem svoje zastonjske ljubezni, ter samega sebe razdaja do najglobljega ponižanja, da bi s tem privedel k odrešenju človeka. Ker smo ustvarjeni iz Ljubezni, moremo bivati sploh samo v Njem in iz Njegovega. S svobodnim DA Ljubezni vračamo sebe Bogu, in tako postajamo sprejemajoči za Božje delovanje – (ob)darovanje, služenje.

 

Brezmejna, absolutna  Božja ljubezen se je razodela v osebi Jezusa Kristusa, ki je preko učlovečenja (Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je resnično človek.), življenja, trpljenja, smrti, vstajenja in poveličanja postal odrešenje sveta »v odkupnino za vse /…/, da bi se svet po Njem rešil« ter »spravil svet« z Bogom, tako da je Božja ljubezen dokončno usmerjena vsem ljudem in je »vse v vsem«. Ta Ljubezen je večnostno zmagovita, ker izhaja iz moči velike noči. V Kristusovem odrešilnem dejanju zvestobe Očetu je najvišji vrh te Ljubezni, ki je »močnejša od smrti«, v popolnem darovanju za druge, kajti »nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje«. To pomeni, da mora biti temelj naše neumrljivosti Kristusova ljubezen, ki je eno z lastno močjo Božjega življenja in Božje ljubezni. Odrešenje sveta je – človekovemu razumu –  nedoumljiva skrivnost Ljubezni, ki razodeva smisel Kristusovega trpljenja in smrti. Bog stvarjenja se razodene kot Bog odrešenja; zvest svoji ljubezni do človeka, prav kakor se je razodel na dan stvarjenja. Odrešenje se je zato dopolnilo v čudežu velikonočne skrivnosti, ki vodi v vstajenje, v eshatološko resničnost, v kateri se nahajajo vsi ljudje. Kristus je namreč umrl za vse ljudi. Njegova odrešenjska milost, podeljena po Svetem Duhu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo velikonočni skrivnosti s svojim svobodnim sodelovanjem. Bog ljubi vse ljudi in jim daje možnost zveličanja – doživljamo Božje usmiljenje.

 

»Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod /…/ Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni /…/, kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik.«

»Dopolnjeno je, jaz sem Alfa in Omega, Začetek in Konec« (Jezus).

SVOBODNA SAMOPODARITEV JEZUSA

 

V postnem času se poglabljamo v skrivnost Kristusovega odrešenja; v vzvišeno zastonjsko Božjo ljubezen, ki je iz posledic izvirnega greha, nastalih zaradi človekove neodgovornosti, »naredila« odrešenje. Jezus odrešuje vsakršno človeško situacijo; trpljenje spremeni v odrešenje, še več: v vstajenje, poveličanje. Človek je dvignjen na višjo raven, kot je bil v začetku pred prvim grehom. Kristus, novi Adam, ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove Ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost. Nam, Adamovim otrokom, vrne bogopodobnost. Odrešenje pomeni posvečenje, deležnost Božjega otroštva in Božjega življenja. Čudež ljubezni: združenje Boga in človeka – posvečena, blagoslovljena Ljubezen.

 

Odrešenje se je izvršilo v trpljenju in smrti Zveličarja, se razglasilo v Njegovem vstajenju in se bo dopolnilo v večnosti z našim poveličanjem. Apostoli so oznanjali Kristusovo odrešilno smrt in jo pojasnjevali kot odkupnina, opravičenje, sprava, daritev, pravičnost.

 

Bog nas je v svoji ljubezni svobodno ustvaril in je že s stvarjenjem svobodno sprejel nase naše žalitve – grehe človeštva, ki jih je Jezus, ki je sam brez greha, nesel na križ, in tako opravil spravo oziroma zadostitev za naše grehe. O namestništvu govori Jezus, saj je rekel, da je zato prišel, da bi »dal svoje življenje v odkupnino za mnoge«. (Prim. Mr 10,45; Mt 20,28) Zaveza je bila sklenjena v Kristusu; ker je tudi pravi Bog, zastopa v svojem odnosu do ljudi Boga. Prišel je, da bi nam prinesel Božjo ljubezen. Njegova daritev je najprej izraz Očetove ljubezni, ki je svojega Sina dal za nas vse (prim. Rim 8,32). Božji Sin je postal človek, da bi se z nami povezal. Kot človek pa Kristus v svojem odnosu do Boga zastopa človeštvo vseh časov. V imenu vsega človeštva svoje celotno življenje daruje Bogu. Gre za popolno ljubezen, ki jo Kristus v imenu vseh ljudi daruje Očetu. Daritev na križu je najvišji vrh te zastonjske, podarjajoče ljubezni, znamenje absolutne zvestobe. Apostol Pavel je vzklikal: »Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubi in daroval zame sam sebe.«  (Gal 2,20)

 

Povsod sem, kjer so ljudje; umiram v smrti ljudi. Medtem ko se ljudje okoli mene smejejo, pojejo in plešejo, me ponoreli z velikim krohotom križajo. O, zemlja krvavih borb, ti neizmerni križ, ki me nanj ljudje vsak dan polagajo. /…/ Do konca sveta me bodo križali. (Prim. Michel Quoist: Molitve)

 

Ljudje se na križevem potu skozi zgodovino menjavamo, toda bistvo Resnice je večno, nespremenjeno. Človek, ki  čakaš na krik svojega Odrešenika, pomni, da On pozna vse tvoje trpljenje in trpi vse, kar trpiš ti; s teboj odrešuje svet. »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine /…/, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Prim. Iz 53)

 

Jezus umrje z vzklikom zmagoslavja: »Dopolnjeno je!« (Jn 19,30)

 

Jezus: »Kar storite kateremu izmed mojih najmanjših bratov, meni storite.«

 

POST JE VRNITEV K EVANGELJSKI LJUBEZNI, V BIVANJU ZA DRUGE

Podobno kot Jezus naj bi tudi mi pokazali skrb, razdajanje za druge ter tvegali življenje zanje. Ta skrb se udejanja v duhovnih in telesnih delih usmiljenja, torej v dobrih delih aktivne ljubezni, darežljive akcije. Kdo je lačen, žejen, nag, zasmehovan, ponižan …? Prav v postnem času, ko več razmišljamo o našem spreobrnjenju, zadanih sklepih in nalogah, se toliko bolj uresničuje odmik od vsakdanjih, ponavljajočih stvari k vzvišenim, nesebičnim ciljem.

Tako pokora, molitev, odpoved oz. žrtev ne predstavljajo pasivizacije, nekega stanja trpnosti, temveč aktivno preživetje postnega časa; omogočajo rast in iskanje bistvenega v življenju. Prostovoljna pokora naj tako dobi pozitiven prizvok, prizvok zastonjske, pozorne, zavzete, preproste, čuječe ter potrpežljive iskreno dejavne ljubezni, ki prinaša zadoščenje. Kdor ljubi, želi podarjati sebe.

 

»Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?«  (Prim. Iz 58)

 

V evharistiji – tej podaritvi Božje ljubezni – je Bog radikalno postavil merilo služenja (prim. Mr  9,35); torej dejavno »izrečeno« ljubezen. Človek naj se tako odpoveduje svoji zaprtosti vase, da bo »biti za druge«. Pomeni biti človek = biti z drugim(i), presegati samega sebe, biti od Boga in biti za druge znotraj podarjanja Jezusa Kristusa, ki nas privede v dopolnitev, ki je v tem, da človek ni samo človek, temveč je eno z Bogom. V Apostolskem pismu Ostani z nami, Gospod je pokojni papež Janez Pavel II. zapisal: »Kristjan, ki se udeleži evharistične daritve, se po njej v vseh življenjskih okoliščinah uči biti delavec za občestvo, mir in solidarnost. /…/ Podoba našega razdeljenega sveta /…/ poziva kristjane, naj živijo evharistijo kot veliko šolo miru, kjer se oblikujejo možje in žene, ki na različnih stopnjah odgovornosti v socialnem, kulturnem in političnem življenju postajajo delavci za dialog in občestvo.«

 

Smo pripravljeni omejiti/opustiti določene razvade, odvisnosti, posesivnosti? Bomo vestno in odgovorno izvrševali dolžnosti? Kakšen je naš odnos do iskrene spovedi, tega zakramenta Ljubezni. V postnem času se poglabljajmo v skrivnost svojega poslanstva in dostojanstva, kajti Božja podoba smo, Božji otroci, odrešeni, in tako poklicani k novemu, Božjemu življenju.

 

 

»Ne bojte se. Jaz sem z vami …« (Jezus).

 

 

 

Darja Krajnc

 

  

Dodatek zaradi praznikov (materinsko-očetovski dan) v marcu

(vloga moža in žene, družine):

 19.3. – Jožefovo

25.3. – Gospodovo oznanjenje Mariji

 

NAVZOČNOST ŽENSKE V SVETEM PISMU IN CERKVI

 

VKLJUČEVANJE ŽENSK V ODREŠENJSKO DOGAJANJE

 

Jezus je vrnil ženski dostojanstvo. Njegovo vedenje odlikujeta jasnost in globina. Ženske je navajal za zgled pri pojasnjevanju svojega odrešenjskega poslanstva (prim. Jn 4,7–30); neredko postavi vero, ki prihaja iz ženskega srca za zgled: vztrajne molitve (prim. Lk 18,1–8), darovanja iz uboštva (prim. Lk 21,1–4), spoštovanja  (prim. Jn 12,2–3.7–8; Lk 10,38–42), spreobrnjenja in ljubezni (prim. Lk 8,47–48.50).

 

Ženske imajo dostojno mesto v Jezusovem razodetju in v udejanjanju Njegovega razodetja, tj. v življenju Cerkve.

 

Vloga ženske znotraj Cerkve

 

Ženska je na poseben način poklicana za posredovalko in pričevalko ljubezni, ki ni le človeška, ampak tudi Božja lastnost. V Apostolskem pismu o dostojanstvu ženske papež Janez Pavel II. pravi, da je ženska enakovredna moškemu. To dokazuje s svetopisemskim »začetkom« (od začetka sta se pojavila kot edinost dveh) in poglabljanjem antropoloških, teoloških temeljev, ki so nujni za pomen dostojanstva človeka kot moškega in ženske. Papež ne dovoljuje nikakršnega gospodovanja nad ženskami. Zapisal je: »Če je prizadeta enakost, ki izvira od samega Boga Stvarnika kot dar in pravica in je žena na izgubi, se hkrati zmanjša tudi resnično moževo dostojanstvo. Osebne zmožnosti ženskega bitja niso manjše od zmožnosti moškega bitja, samo drugačne so. Ženska mora stremeti za tem, da se 'uresniči' kot oseba; na temelju svojih zmožnosti mora delati za svoje dostojanstvo in poklicanost v soglasju z bogastvom svojega ženskega bitja, ki ga je prejela na dan stvarjenja v dediščino kot sebi lasten izraz 'bogopodobnosti'.« Papež je iskreno naklonjen mnogim ženskim prizadevanjem, vendar svari pred »pomoženjem žensk«: Ženska naj ne stremi za pridobitvijo značilnih moških svojstev, ki so v nasprotju z njeno žensko »posebnostjo«, ker bi tako utegnila izmaličiti in izgubiti svoje bistveno bogastvo.

 

Človek je ustvarjen v dveh spolih, v dvojni izdaji

 

Ženska je v svojem dostojanstvu, intimnih pravicah, izenačena z moškim. Obstaja razlika v spolih, ne pa razlika v dostojanstvu spolov. V tem dejstvu je izražena kategorija partnerstva – Človek je ustvarjen (ker je Bog tako hotel in je bilo »prav dobro«) kot moški in ženska (prim. 1 Mz 1,27), ki sta v vsej svoji različnosti enaka (prim. 1 Kor 12,4–7) in enakovredna. Izpopolnjujeta se tako, da sta drug za drugega in drug z drugim.

 

 

 

PARTNERSTVO MOŠKEGA IN ŽENSKE TER POSLANSTVO ŽENSKE

 

Kristus, ki je ozdravil človeške odnose v korenini, je odnos med spoloma povzdignil na »začetno« raven. Jezus je izenačil čast ženske z moškim in ji vrnil človeško dostojanstvo.

Dostojanstvo, enakost in poklicanost človeške osebe temeljijo na človekovi bogopodobnosti.

Ženska je drugi jaz (prim. 1 Mz 2,18–25) v skupnem človeškem bitju, kjer si partnerja priznavata premoč in nemoč. V zakonski skupnosti se tako razmerja dopolnjujejo, stalno rastejo, kot raste spoznanje o sebi in partnerju. V pismu Korinčanom apostol Pavel razglaša popolno enakopravnost spolov; v zakonu so pravice ženske izenačene (prim. 1 Kor 7,2–4).

 

V zaključni poslanici ženskam 2. vatikanskega koncila je zapisano: »Toda bliža se ura in je že tu, ko poslanstvo žene dobiva svojo polnost. Prišla je ura, ko žena dobiva v družbi tolikšen vpliv, izžarevanje in moč, kakor še nikoli. Zato morejo žene v tem trenutku, ko v človeštvu nastajajo tako velike spremembe, če bodo polne evangeljskega duha, mnogo prispevati k temu, da človeštvo ne bo krenilo na pot brez izhoda, na pot pogube.«

 

Posinodalna apostolska spodbuda o krščanskih laikih priznava nenadomestljiv prispevek ženske pri graditvi Cerkve in v družbenem razvoju. Papež nam kliče v spomin vrednost in dostojanstvo vsakega človeka. Iz Kristusove besede, ki je vedno vodilo za Cerkev, izhaja, da na ravni odnosa s Kristusom ni nikakršne diskriminacije; ni več moškega ne ženske (prim. Gal 3,28). Tudi na ravni udeležbe pri življenju in svetosti Cerkve, ki se uresničuje na binkošti, ni diskriminacije (prim. Apd 2,17). V zvezi z udeležbo pri poslanstvu Cerkve je ženska – kakor moški – v moči krsta in birme deležna trojne službe Kristusa duhovnika, preroka in kralja. Usposobljena in zadolžena je za temeljni apostolat Cerkve – za evangelizacijo in katehizacijo v družini in na različnih področjih vzgoje. V izpolnjevanju tega poslanstva naj uporabi dar osebnega dostojanstva.

 

Vzgoja v družini naj oblikuje skupnost, ki bo iz družine prerasla na širše področje družbe, sociale, kulture in politike. Dobra družba in človeški napredek temeljita na ljubečem družinskem življenju, okolju, v katerem oba partnerja posvetita svoja prizadevanja skrbi za vzgojo otrok.

 

Zaključila bom z mislijo papeža Janeza Pavla II. (Apostolsko pismo o dostojanstvu žene): »Vsaka poklicanost ima globok osebni in preroški pomen. Če poklicanost tako pojmujemo, doseže ženska narava v določeni osebi novo kakovost, namreč kakovost velikih Božjih del, pri čemer postane žena njihova živa nosilka in nenadomestljiva pričevalka.«

 

 

Neža Maurer: BREZ KONCA

 

Mati je šla

za svojimi otroki.

Našla je odpadle gumbe,

strgane jopice, kape,

celo sledove krvi.

Vse je pobirala

in spirala s solzami.

 

Da bo pot čista in lepa

za otroke njenih otrok.

 

 

Marija je Mati Cerkve

 

Marija je tudi pravzor in prototip dostojanstva človeške osebe; je najpopolnejši izraz poklicanosti, prapodoba človeštva. Prisotna je v ključnem dogodku odrešenja in določa polnost časa. V ženi ob oznanjenju v Nazaretu se začenja nova in dokončna zaveza Boga z ljudstvom, ki je večna in nepreklicna. V Marijini hvalnici Moja duša poveličuje Gospoda je resnično dostojanstvo človeškega bistva v iskrenem darovanju. Dostojanstvo je v nadnaravnem povzdignjenju  k Bogu v Jezusu Kristusu, ki je najgloblji cilj vsake človeške eksistence.

 

V Mariji, ženski heroične vere, ki je pravi vzor za naše medosebne odnose (milosti polna) in najvišji primer človeške odprtosti pred Bogom, ni nobene pasivnosti ali resignacije, saj takšna odprtost zahteva aktivnost vseh človeških zmožnosti. Marija je Devica, Nevesta, Žena, Mati, Mati bolečine. V njenem brezmadežnem življenju je izpričano kraljevsko dostojanstvo služenja ter spolnjevanje Božje volje v razsežnosti prapodobe – Marije Matere Cerkve.

 

 

Darja Krajnc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Stik z nami

  • home Župnija Marija, Mati Cerkve Maribor - Pobrežje .
  • phone+386 2 4800110 (8:00 - 10:00 in 16:30 - 17:30)
  • mailmarijamaticerkve@gmail.com
  • mapKosovelova ulica 1A

Ohranite stik z nami