Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice /…/ Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas /…/ Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas /…/ Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem /…/ Tolažnik pa, Sveti Duh /…/, on vas bo učil vsega, kar sem vam povedal /…/, vas bo uvedel v vso resnico. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem /…/ Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši /…/ Ostanite v moji ljubezni! (Prim. Jn 14,15; Jn 15; Jn 16,12–15)
Binkoštni ponedeljek (ponedeljek, 7 tednov po veliki noči) je praznik Marije Matere Cerkve. Marija je Mati Cerkve; pravzor dostojanstva človeške osebe, najpopolnejši izraz poklicanosti. Prisotna je v ključnem dogodku odrešenja in določa polnost časa. Jezus reče na križu svoji materi in učencu Janezu: »Žena, glej, tvoj sin! /…/ Glej, tvoja mati« Marija tako postane tudi naša mati, Mati Cerkve. Navzoča je ob binkoštnem dogodku skupaj z apostoli. V ženi ob oznanjenju v Nazaretu se začenja nova in dokončna zaveza Boga z ljudstvom, ki je večna in nepreklicna. V Marijini hvalnici Moja duša poveličuje Gospoda je resnično dostojanstvo človeškega bistva v iskrenem darovanju. V Mariji, ženski heroične vere, ki je najvišji primer človeške odprtosti pred Bogom, ni nobene pasivnosti, saj takšna odprtost zahteva aktivnost vseh človeških zmožnosti. Marija je Devica, Nevesta, Žena, Mati, Mati bolečine. V njenem brezmadežnem življenju je izpričano kraljevsko dostojanstvo služenja ter spolnjevanje Božje volje v razsežnosti prapodobe – Marije Matere Cerkve. Praznik Marije Matere Cerkve na binkoštni ponedeljek je župnijski praznik naše pobreške župnije.
Pomensko se vključujeta v velikonočni čas še 2 praznika, in sicer praznik Svete Trojice (nedelja po binkoštih), ko se poglabljamo v enega Boga v treh osebah – Oče (ustvarja), Sin (odrešuje) in Sveti Duh (posvečuje). V četrtek po prazniku Svete Trojice pa obhajamo praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi – Telovo. Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu evharistije pod podobo kruha (Telo) in vina (Kri).
Kristus je vstal! Kristus živi! Vstali bomo tudi mi! Aleluja! Vstal je Kristus, upanje moje!
Kristus je edini Zveličar vseh. V nikomer drugem ni odrešenja (prim. Apd 4,10.12). Odrešenje v Kristusu in potrebnost Cerkve v službi tega odrešenja je treba povezati. Odrešenje, ki je vedno zastonjski dar Duha, Božjega usmiljenja, zahteva sodelovanje človeka. Bog je tako hotel, zato je ustanovil Cerkev in jo vpletel v odrešenjski načrt. Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo velikonočni skrivnosti.
»Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi!« (Raz 1,17–18; prim. Iz 41,10)
Jezusovo vstajenje je naše življenje. Njegova Ljubezen je temelj neumrljivosti in neumrljivost ima svoj izvor v Božji Ljubezni. Življenje Vstalega je isto, vendar povsem drugačno, novo. Jezus se ni vrnil v svoje prejšnje zemeljsko življenje. Vstal je v dokončno življenje, kjer ni kemičnih in bioloških zakonov, kjer ni smrti, v večnost, ki jo daje Ljubezen. Naša situacija bivanja, umiranja, smrti je tako preoblikovana v nebesno stanje – zedinjenje Boga in človeka (izpolnjena Ljubezen). Z Jezusovim vstajenjem se je začela eshatologija (človek pride v Božjo razsežnost). To razumevamo v veri. Izkustvo vstalega Kristusa doživljamo na novi ravni (Božja beseda, zakramenti, evharistično lomljenje kruha). Gospod pristopi k nam in postane naš sopotnik. Jezus: »Hodi za menoj!«
Jezusovo povišanje pomeni bivanje pri Bogu v Božji razsežnosti, deležnost pri Božji moči in slavi. Gre za nov način bližine – zdaj je Jezus z nami kot Bog in pri nas na Božji način. Jezusova »bit-za-nas« in »biti-z-nami« je Evharistija, kjer se nam Kristus podarja in prihaja v odnos. Po svojem Duhu je Jezus navzoč med nami, v svoji Cerkvi. Smo v občestvu z Bogom.
Vstajenje je dogodek odrešenja in vključuje vstajenje mrtvih; torej izpolnitev resničnosti človeka v vsej celovitosti razodetja svobode Božjih otrok. V Jezusu in po njem je zdaj Božja Ljubezen dokončno usmerjena vsem ljudem, tako da je Bog vse v vsem (prim. 1 Kor 15,28).
Ljubezen izpolni postavo na najodličnejši način iz notranjosti človeka in ga osvobaja. Vstajenje utemeljuje odpuščanje grehov in podelitev eshatološkega miru. Evharistija in zakrament sprave predstavljata novo posvečujočo Jezusovo prisotnost. Kristus je trajno navzoč v zgodovini in jo transcendira v odrešenjsko zgodovino.
»Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21)
Darja Krajnc
