VKLJUČEVANJE ŽENSK V ODREŠENJSKO DOGAJANJE
Jezus je vrnil ženski dostojanstvo. Njegovo vedenje odlikujeta jasnost in globina. Ženske je navajal za zgled pri pojasnjevanju svojega odrešenjskega poslanstva (prim. Jn 4,7–30); neredko postavi vero, ki prihaja iz ženskega srca za zgled: vztrajne molitve (prim. Lk 18,1–8), darovanja iz uboštva (prim. Lk 21,1–4), spoštovanja (prim. Jn 12,2–3.7–8; Lk 10,38–42), spreobrnjenja in ljubezni (prim. Lk 8,47–48.50).
Ženske imajo dostojno mesto v Jezusovem razodetju in v udejanjanju Njegovega razodetja, tj. v življenju Cerkve.
Vloga ženske znotraj Cerkve
Ženska je na poseben način poklicana za posredovalko in pričevalko ljubezni, ki ni le človeška, ampak tudi Božja lastnost. V Apostolskem pismu o dostojanstvu ženske papež Janez Pavel II. pravi, da je ženska enakovredna moškemu. To dokazuje s svetopisemskim »začetkom« (od začetka sta se pojavila kot edinost dveh) in poglabljanjem antropoloških, teoloških temeljev, ki so nujni za pomen dostojanstva človeka kot moškega in ženske. Papež ne dovoljuje nikakršnega gospodovanja nad ženskami. Zapisal je: »Če je prizadeta enakost, ki izvira od samega Boga Stvarnika kot dar in pravica in je žena na izgubi, se hkrati zmanjša tudi resnično moževo dostojanstvo. Osebne zmožnosti ženskega bitja niso manjše od zmožnosti moškega bitja, samo drugačne so. Ženska mora stremeti za tem, da se 'uresniči' kot oseba; na temelju svojih zmožnosti mora delati za svoje dostojanstvo in poklicanost v soglasju z bogastvom svojega ženskega bitja, ki ga je prejela na dan stvarjenja v dediščino kot sebi lasten izraz 'bogopodobnosti'.« Papež je iskreno naklonjen mnogim ženskim prizadevanjem, vendar svari pred »pomoženjem žensk«: Ženska naj ne stremi za pridobitvijo značilnih moških svojstev, ki so v nasprotju z njeno žensko »posebnostjo«, ker bi tako utegnila izmaličiti in izgubiti svoje bistveno bogastvo.
Človek je ustvarjen v dveh spolih, v dvojni izdaji
Ženska je v svojem dostojanstvu, intimnih pravicah, izenačena z moškim. Obstaja razlika v spolih, ne pa razlika v dostojanstvu spolov. V tem dejstvu je izražena kategorija partnerstva – Človek je ustvarjen (ker je Bog tako hotel in je bilo »prav dobro«) kot moški in ženska (prim. 1 Mz 1,27), ki sta v vsej svoji različnosti enaka (prim. 1 Kor 12,4–7) in enakovredna. Izpopolnjujeta se tako, da sta drug za drugega in drug z drugim.
PARTNERSTVO MOŠKEGA IN ŽENSKE TER POSLANSTVO ŽENSKE
Kristus, ki je ozdravil človeške odnose v korenini, je odnos med spoloma povzdignil na »začetno« raven. Jezus je izenačil čast ženske z moškim in ji vrnil človeško dostojanstvo.
Dostojanstvo, enakost in poklicanost človeške osebe temeljijo na človekovi bogopodobnosti.
Ženska je drugi jaz (prim. 1 Mz 2,18–25) v skupnem človeškem bitju, kjer si partnerja priznavata premoč in nemoč. V zakonski skupnosti se tako razmerja dopolnjujejo, stalno rastejo, kot raste spoznanje o sebi in partnerju. V pismu Korinčanom apostol Pavel razglaša popolno enakopravnost spolov; v zakonu so pravice ženske izenačene (prim. 1 Kor 7,2–4).
V zaključni poslanici ženskam 2. vatikanskega koncila je zapisano: »Toda bliža se ura in je že tu, ko poslanstvo žene dobiva svojo polnost. Prišla je ura, ko žena dobiva v družbi tolikšen vpliv, izžarevanje in moč, kakor še nikoli. Zato morejo žene v tem trenutku, ko v človeštvu nastajajo tako velike spremembe, če bodo polne evangeljskega duha, mnogo prispevati k temu, da človeštvo ne bo krenilo na pot brez izhoda, na pot pogube.«
Posinodalna apostolska spodbuda o krščanskih laikih priznava nenadomestljiv prispevek ženske pri graditvi Cerkve in v družbenem razvoju. Papež nam kliče v spomin vrednost in dostojanstvo vsakega človeka. Iz Kristusove besede, ki je vedno vodilo za Cerkev, izhaja, da na ravni odnosa s Kristusom ni nikakršne diskriminacije; ni več moškega ne ženske (prim. Gal 3,28). Tudi na ravni udeležbe pri življenju in svetosti Cerkve, ki se uresničuje na binkošti, ni diskriminacije (prim. Apd 2,17). V zvezi z udeležbo pri poslanstvu Cerkve je ženska – kakor moški – v moči krsta in birme deležna trojne službe Kristusa duhovnika, preroka in kralja. Usposobljena in zadolžena je za temeljni apostolat Cerkve – za evangelizacijo in katehizacijo v družini in na različnih področjih vzgoje. V izpolnjevanju tega poslanstva naj uporabi dar osebnega dostojanstva.
Vzgoja v družini naj oblikuje skupnost, ki bo iz družine prerasla na širše področje družbe, sociale, kulture in politike. Dobra družba in človeški napredek temeljita na ljubečem družinskem življenju, okolju, v katerem oba partnerja posvetita svoja prizadevanja skrbi za vzgojo otrok.
Zaključila bom z mislijo papeža Janeza Pavla II. (Apostolsko pismo o dostojanstvu žene): »Vsaka poklicanost ima globok osebni in preroški pomen. Če poklicanost tako pojmujemo, doseže ženska narava v določeni osebi novo kakovost, namreč kakovost velikih Božjih del, pri čemer postane žena njihova živa nosilka in nenadomestljiva pričevalka.«
Neža Maurer: BREZ KONCA
Mati je šla
za svojimi otroki.
Našla je odpadle gumbe,
strgane jopice, kape,
celo sledove krvi.
Vse je pobirala
in spirala s solzami.
Da bo pot čista in lepa
za otroke njenih otrok.
Marija je Mati Cerkve
Marija je tudi pravzor in prototip dostojanstva človeške osebe; je najpopolnejši izraz poklicanosti, prapodoba človeštva. Prisotna je v ključnem dogodku odrešenja in določa polnost časa. V ženi ob oznanjenju v Nazaretu se začenja nova in dokončna zaveza Boga z ljudstvom, ki je večna in nepreklicna. V Marijini hvalnici Moja duša poveličuje Gospoda je resnično dostojanstvo človeškega bistva v iskrenem darovanju. Dostojanstvo je v nadnaravnem povzdignjenju k Bogu v Jezusu Kristusu, ki je najgloblji cilj vsake človeške eksistence.
V Mariji, ženski heroične vere, ki je pravi vzor za naše medosebne odnose (milosti polna) in najvišji primer človeške odprtosti pred Bogom, ni nobene pasivnosti ali resignacije, saj takšna odprtost zahteva aktivnost vseh človeških zmožnosti. Marija je Devica, Nevesta, Žena, Mati, Mati bolečine. V njenem brezmadežnem življenju je izpričano kraljevsko dostojanstvo služenja ter spolnjevanje Božje volje v razsežnosti prapodobe – Marije Matere Cerkve.
Darja Krajnc
